Živali - Wikipedija, prosta enciklopedija

Živali - Wikipedija, prosta enciklopedija
Pojdi na vsebino
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
»Favna«
se preusmerja sem. Za rimsko boginjo s tem imenom glej
Favna (boginja)
Živali
Časovni razpon:
kritogenij
– danes,
665–0
Ma
Fan.
Proterozoik
Arhaik
Had
V smeri urinega kazalca od zgoraj levo:
avstralska zelena drevesna žaba
lesna sova
sibirski tiger
navadni križevec
polž vrtnik
orjaška črepaha
solitarna čebela
zlata arovana
berberski makak
pilar
in metulj
lisasti šah
Znanstvena klasifikacija
Domena:
Eukaryota
(evkarionti)
Klad
Amorphea
Klad
Obazoa
(nerangirano):
Opisthokonta
(opisthokont)
(nerangirano):
Holozoa
(nerangirano):
Filozoa
Kraljestvo:
Animalia
(živali)
Linnaeus
1758
Podrazdelitve
Bilateria
(dvobočno somerne živali, ~30 debel)
Cnidaria
(ožigalkarji)
Ctenophora
(rebrače)
Placozoa
(plakozoji)
Porifera
(spužve)
Sinonimi
Metazoa
Haeckel 1874
Choanoblastaea
Nielsen 2008
Gastrobionta
Rothm. 1948
Zooaea
Barkley 1939
Euanimalia
Barkley 1939
Živáli
znanstveno ime
Animalia
) so eno izmed petih
kraljestev
živih bitij
. Čeprav so nastale kot zadnje od kraljestev, so zdaj prevladujoča oblika življenja na
Zemlji
. Uspešne so predvsem zaradi možnosti hitrega prilagajanja spremenjenim razmeram v svojem okolju in sposobnosti premikanja. V
biološkem
smislu sodi med živali tudi
človek
Znanstveno
jih preučuje
zoologija
, ki se nadalje deli v več ožjih
znanstvenih disciplin
. Predpono zoo- (iz
grškega
zōion -
živo bitje
) uporabljamo tudi za druge pojme, povezane z živalmi. Skupnosti vseh živali na določenem območju v določenem času pravimo
favna
Etimologija
uredi
uredi kodo
Besed žival v slovenščini izhaja iz besede "živ" (latinsko ‛vivus’ iz 10. stoletja) vse v pomenu ‛živ’, gr.
bíos
‛življenje’.
Znanstveno ime Animalia izhaja iz latinskega samostalnika
animal
z enakim pomenom, ki je sam izpeljan iz latinskega
animalis
'ki ima dih ali dušo'.
Biološka definicija vključuje vse člane kraljestva Animalia.
Izraz
metazoa
izhaja iz starogrške
μετα
meta
'po' (v biologiji predpona
meta-
pomeni 'pozneje') in
ζῷᾰ
zōia
'živali', množina od
ζῷον
zōion
'žival'.
Značilnosti
uredi
uredi kodo
Živali so
evkarionti
, z izjemo skupine
Myxozoa
mnogocelični
organizmi, kar jih loči od
bakterij
in večine
protistov
. So
heterotrofi
, po čemer se razlikujejo od
rastlin
in
alg
. Z načinom prehranjevanja je povezana sposobnost premikanja, ki jo imajo skoraj vse živali v vsaj enem stadiju življenjskega kroga, in natančnejša telesna zgradba (posebej
prebavnega sistema
).
Razmnožujejo
se večinoma
spolno
, odrasle živali so
diploidne
ali
poliploidne
. Nekatere pa se lahko razmnožujejo tudi
nespolno
partenogenezo
Živalska celica kot tipičen predstavnik evkariontske celice s
celično membrano
(brez
stene
),
citosolom
celičnim skeletom
organeli
in
jedrom
Zgradba
uredi
uredi kodo
Z nekaterimi izjemami, med katerimi so najočitnejše
spužve
in
plakozoji
, je živalsko telo diferencirano v
tkiva
. Ti vključujejo
mišice
, ki so se sposobne krčiti in nadzorovati gibanje, ter
živčna tkiva
, ki omogočajo pošiljanje in obdelavo signalov. Običajno imajo tudi notranjo
prebavno
votlino z eno ali dvema odprtinama.
10
Vse živali imajo evkariontske celice, ki so obdane z značilnim
zunajceličnim matriksom
, ki ga sestavljajo
kolagen
in
elastin
ter
glikoproteini
11
Ta se lahko kalcificira v strukture, kot so to
hišice mehkužcev
kosti
in iglice.
12
Pri razvoju tvori razmeroma prožno ogrodje,
13
kjer se lahko celice gibajo in reorganizirajo ter tvorijo zapletene strukture. Nasprotno se v drugih mnogoceličnih organizmih, kot so rastline in glive, celice držijo na mestu s pomočjo celičnih sten in na ta način lahko pospešeno rastejo.
10
Edinstveni za živalske celice so naslednji tipi
medceličnih stikov
tesni stiki
presledkovni stiki
in
dezmosomi
14
Razmnoževanje in razvoj
uredi
uredi kodo
Glej tudi:
Spolno razmnoževanje
in
Nespolno razmnoževanje
Skoraj vse živali se
razmnožujejo spolno
15
Pri spolnem razmnoževanju nastopata dve vrsti spolnih celic (
gamet
): moške (
spermiji
) in ženske (jajčeca). Živali so navadno enospolne, nekatere nižje skupine imajo tako
testise
kot
jajčnike
, imenujemo jih obojespolniki ali hermafroditi.
Nekatere živali se lahko
razmnožujejo nespolno
16
To se lahko zgodi pri
partenogenezi
, kjer se iz neoplojenega jajčeca razvijejo mladi osebki, pri brstenju (
spužve
) ali pri fragmentaciji kjer se telo razdeli na fragmente in se vsak del lahko razvije v nov organizem.
17
Ekologija
uredi
uredi kodo
Vse živali so
heterotrofi
, kar pomeni, da se neposredno ali posredno prehranjujejo s snovmi nastalimi v drugih organizmih.
18
Pogosto se naprej delijo na skupine, kot so
zveri
herbivori
omnivori
in
paraziti
19
Plenilstvo
je
biološka interakcija
, kjer se plenilec (heterotrof, ki lovi) hrani s svojim plenom (organizem, ki je napaden).
20
Plenilec lahko ubije svoj plen zaradi hranjenja ali zaradi drugih vzrokov, vendar je posledica vedno smrt plena.
21
Drugi glavni način konzumiranja hrane imajo
detritofagi
, ki se hranijo z mrtvo organsko snovjo.
22
Včasih je težko ločevati ta dva načina
prehranjevalnega vedenja
, na primer kadar
parazit
preži na gostiteljski organizem in nanj leže jajčeca, tako da se potomstvo potem po izvalitvi lahko hrani z razpadajočim truplom. Medsebojni selekcijski pritiski, ki se ob tem pojavljajo, so pripeljali do evolucijske »oborožitvene tekme«
med plenom in plenilcem, katere rezultat so različne
protiplenilske prilagoditve
in načini, kako jih zaobiti.
23
Večina živali posredno uporablja energijo sonca, s tem da jedo rastline ali živali, ki jedo rastline. Večina rastlin uporablja svetlobo za pretvorbo
anorganskih snovi
ogljikove hidrate
maščobe
proteine
in druge
biomolekule
. Začenši z
ogljikovim dioksidom
(CO
) in vodo (H
O) fotosinteza pretvori energijo sončne svetlobe v kemično energijo v obliki enostavnih sladkorjev (npr.
glukoza
) s sproščanjem molekularnega
kisika
. Ti sladkorji se nato uporabijo kot gradniki za rast rastlin, vključno s proizvodnjo drugih biomolekul.
10
Ko žival poje rastlino (ali poje druge živali, ki so pojedle rastline), reducirane ogljikove spojine v hrani postanejo vir energijskih in gradbenih materialov za živali.
24
Živali, ki živijo na oceanskem dnu v bližini
hidrotermalnih vrelcev
, niso odvisne od energije sončne svetlobe. Osnovo
prehranjevalne verige
namesto tega tvorijo
kemosintetske
arheje
in bakterije.
25
Raznolikost
uredi
uredi kodo
Velikost
uredi
uredi kodo
Sinji kit
Balaenoptera musculus
) je največja žival, kar jih je kdaj živelo, saj lahko doseže težo do 190
ton
dolžino do 33,6 metra.
26
27
Največja danes živeča kopenska žival je
afriški savanski slon
Loxodonta africana
), ki lahko tehta do 12,25 tone
26
in meri do 10,67 v dolžino.
26
Največje kopenske živali, ki so kdaj živele, so bili
titanozavrski
zavripodi
, kot je
argentinozaver
, ki je morda tehtal kar 73 ton, in
superzaver
, ki je lahko dosegel dolžino 39 m.
28
29
Več živali je mikroskopskih velikosti; nekateri
Myxozoa
parazitski ožigalkarji
znotraj Cnidaria) nikoli ne prerastejo 20
μm
30
ena najmanjših znanih vrst (
Myxobolus shekel
) pa v odrasli dobi meri največ 8,5 μm.
31
Sinji kit
Balaenoptera musculus
) je največja žival, ki je kdaj živela; lahko zraste do 33,6 metra dolžino.
Pripadniki
Myxozoan
kot je
Myxobolus cerebralis
, so enocelični paraziti, ki nikoli ne prerastejo 20
μm
Število in habitati glavnih debel
uredi
uredi kodo
Naslednja tabela prikazuje ocenjeno število opisanih danes živečih vrst za glavna živalska debla,
32
skupaj z njihovimi glavnimi habitati (kopenski, sladkovodni
33
in morski)
34
ter prostoživečim ali zajedavskim načinom življenja
35
Ocenjene številke vrst temeljijo na znanstveno opisanih številkah; veliko večje ocene so bile izračunane na podlagi različnih metod napovedovanja, ki se lahko močno razlikujejo. Na primer, opisanih je približno 25.000–27.000 vrst ogorčic, medtem ko objavljene ocene skupnega števila vrst ogorčic segajo od 10.000–20.000 do 500.000, 10 milijonov ali celo 100 milijonov.
36
Na podlagi vzorcev znotraj
taksonomske
hierarhije je bilo leta 2011 izračunano, da skupno število živalskih vrst – vključno s tistimi, ki še niso opisane – znaša približno 7,77 milijona.
37
38
Deblo
Zgled
Vrste
Kopno
Morje
Sladkovodni
Prostoživeči
Zajedavci
Arthropoda
(členonožci)
1.257.000
32
Da 1.000.000
žuželke
40
Da >40.000
višji raki
41
Da 94.000
33
Da
34
Da >45.000
35
Mollusca
(mehkužci)
85.000
32
107.000
42
35.000
42
60.000
42
5.000
33
12.000
42
Da
34
>5.600
35
Chordata
(strunarji)
>70.000
32
43
23.000
44
13.000
44
18,000
33
9.000
44
Da
40
somi
45
35
Platyhelminthes
(ploski črvi)
29.500
32
Da
46
Yes
34
1.300
33
Da
34
3.000–6.500
47
>40.000
35
4.000–25.000
47
Nematoda
(gliste)
25.000
32
Da (prst)
34
4.000
36
2.000
33
11.000
36
14.000
36
Annelida
(kolobarniki)
17.000
32
Da (prst)
34
Da
34
1.750
33
Da
400
35
Cnidaria
(ožigalkarji)
16.000
32
Da
34
Nekaj
34
Da
34
>1.350
Myxozoa
35
Porifera
(spužve)
10.800
32
Da
34
200–300
33
Da
Da
48
Echinodermata
(iglokožci)
7.500
32
7.500
32
Da
34
Bryozoa
(mahovnjaki)
6.000
32
Da
34
60–80
33
Da
Rotifera
(kotačniki)
2.000
32
>400
49
2.000
33
Da
Da
50
Nemertea
(nitkarji)
1.350
51
52
Da
Da
Da
Tardigrada
(počasniki)
1.335
32
Da
53
(vlažne rastline)
Da
Da
Da
Evolucijski izvor
uredi
uredi kodo
Trokrparji
so med najbolj znanimi fosilnimi skupinami
Dokaze o obstoju živalih segajo vse do obdobja
kriogenij
24-izopropilholestan
(24-ipc) je bil odkrit v kamninah, starih približno 650 milijonov let; proizvajajo ga samo spužve in alge
Pelagophyyte
. Analize teh alg dosledno kažejo na
fanerozojski
izvor, medtem ko analize spužv kažejo na
neoproterozojskoi
izvor, kar je skladno s pojavom 24-ipc v fosilnem zapisu.
54
55
Prvi fosili teles živali se pojavijo v
edikariju
, pri čemer sta znana primera
Charnia
in
Spriggina
. Dolgo časa so dvomili, ali ti fosili resnično predstavljajo živali,
56
57
58
vendar je odkritje živalskega lipida
holesterola
v fosilih
Dickinsonia
potrdilo njihovo naravo.
59
Menijo, da so živali nastale v razmerah z nizko vsebnostjo kisika, kar nakazuje, da so lahko v preživele zgolj z
anaerobnim dihanjem
. Ko so se postopoma prilagodile aerobnemu metabolizmu, so postale popolnoma odvisne od kisika v svojem okolju.
60
Mnoga živalska debla so se prvič pojavila v
fosilnih
zapisih med
kambrijsko eksplozijo
, ki se je začela pred približno 539 milijoni leti v sedimentih, kot je
Burgessov skrilavec
61
Danes živeča debla v teh kamninah vključujejo
mehkužce
ramenonožce
krempljičarje
počasnike
členonožce
iglokožce
in
Hemicordate
, skupaj s številnimi danes izumrlimi oblikami, kot je
plenilski
Anomalocaris
. Navidezna nenadnost dogodka je morda le posledica nepopolnosti fosilnih zapisov in ne dejanski dokaz, da so se vse te živali pojavile istočasno.
62
63
64
65
66
To stališče podpira odkritje vrste
Auroralumina attenboroughii
, najzgodnejšega znanega predstavnika ožigalkarjev kronske skupine iz obdobja ediakarija (pred 557–562 milijoni let, približno 20 milijonov let pred kambrijsko eksplozijo). Menijo, da je bil eden prvih
plenilcev
, ki je majhen plen lovil s pomočjo svojih ožigalnih celic, podobno kot sodobni ožigalkarji.
67
Nekateri paleontologi menijo, da so se živali pojavile veliko pred kambrijsko eksplozijo, morda že pred 1 milijardo let.
68
Zgodnji fosili,ki bi lahko predstavljali živali, so bili na primer najdeni v 665 milijonov let starih kamninah
formacije Trezona
Južni Avstraliji
. Ti fosili so najverjetneje zgodnje
spužve
69
Fosilne sledi
, kot so odtisi in rovi, odkriti v obdobju
tonija
(pred približno 1 milijardo let), lahko kažejo na prisotnost
triploblastičnih
črvom podobnih živali, ki so bile približno tako velike (cca. 5
mm široke) in zapletene kot deževniki.
70
Vendar pa podobne sledi ustvarja tudi velik enocelični protist
Gromia sphaerica
, zato te fosilne sledi iz obdobja tonija morda ne kažejo na zgodnjo evolucijo živali.
71
72
Približno v istem času se je zmanjšala raznolikost večplastnih slojev
mikroorganizmov
, imenovanih
stromatoliti
, kar bi lahko bila posledica paše novo razvitih živali.
73
Strukture, podobne s sedimentom napolnjenim cevkam, ki spominjajo na fosilne sledi rogov črvom podobnih živali, so našliv 1,2 milijarde let starih kamninah v Severni Ameriki, v 1,5 milijarde let starih kamninah v Avstraliji in Severni Ameriki ter milijarde let starih kamninah v Avstraliji. Njihova razlaga, da so živalskega izvora, je sporna, saj bi lahko šlo za vodne iztoke ali druge strukture.
74
75
Dickinsonia costata
iz edikarija (približno 635–542 milijonov let nazaj) je ena najstarejših znanih živalskih vrst.
76
Auroralumina attenboroughii
, edikarijski plenilec (približno 560 milijonov let nazaj)
77
Anomalocaris canadensis
je ena izmed številnih živalskih vrst, ki so se pojavile med
kambrijsko eksplozijo
, ki se je začela pred približno 539 milijoni let, in jo najdemo v fosilnih plasteh
Burgess Shale
Filogenija
uredi
uredi kodo
Zunanja filogenija
uredi
uredi kodo
Živali so
monofiletska skupina
, kar pomeni, da izvirajo iz skupnega prednika. Živali so sestrska skupina
bičkarjev ovratničarjev
, skupaj pa tvorijo klad
Choanozoa
78
Raziskava Ros-Rocher in sodelavcev (2021) sledi izvoru živali do enoceličnih prednikov in v kladogramu prikazuje zunanje sorodstvene odnose. Negotovosti v razmerjih so označene s prekinjenimi črtami. Klad živali je zagotovo nastal pred 650 milijoni let, morda pa se je razvil že pred 800 milijoni let, kar temelji na podlagi dokazov
molekularne ure
za različna debla živali.
79
Opisthokonta
Holomycota
(vklj. glive)
Holozoa
Ichthyosporea
Pluriformea
Filozoa
Filasterea
Choanozoa
Choanoflagellatea
Animalia
pred
več
kot
650
milijoni
let
Notranja filogenija
uredi
uredi kodo
Razmerja med najzgodnejšimi vejami živalskega evolucijskega drevesa so predmet razprav.
80
81
Poleg
rebrač
(Ctenophora) sta edini skupini z telesno simetrijo še
dvobočno simetrične živali
(Bilateria) in
ožigalkarji
(Cnidaria), kar kaže na njihovo tesno sorodnost.
82
Poleg
spužev
(Porifera) tudi
plakozoji
(Placozoa) nimajo telesne simetrije in so pogosto veljali za "manjkajoči člen" med protisti in mnogoceličnimi živalmi. Prisotnost
genov hox
v skupini Placozoa nakazuje, da so bile nekoč bolj kompleksne, kot so danes.
83
Dolgo je veljalo, da so
spužve
(Porifera) najstarejša veja živalskega drevesa in s tem sestrska skupina vseh drugih živali. Vendar obstajajo dokazi, da bi lahko to vlogo imele
rebrače
(Ctenophora). Molekularne filogenetske analize podpirajo obe hipotezi. Leta 2017 so Roberto Feuda in njegovi sodelavci analizirali razlike v
aminokislinskih
zaporedjih in podprli hipotezo o spužvah kot sestrski skupini. Njihov kladogram je prikazoval ta odnos, medtem ko je alternativa (hipoteza o rebračah kot sestrski skupini) zgolj zamenjala mesta spužev in rebrač:
84
Animalia
Porifera
Eumetazoa
Ctenophora
ParaHoxozoa
Placozoa
Cnidaria
Bilateria
simetrija
hox genes
mnogocelični
Nasprotno pa študija iz leta 2023, ki so jo izvedli Darrin Schultz in njegovi sodelavci, uporablja starodavne
genske povezave
za konstruiranje naslednje sestrske filogenije rebrač:
85
Animalia
Ctenophora
Myriazoa
Porifera
ParaHoxozoa
Placozoa
Cnidaria
Bilateria
simetrija
hox genes
mnogocelični
Dvobočno nesimetrične živali
uredi
uredi kodo
Dvobočno nesimetrične živali vključujejo spužve (sredina) in korale (ozadje).
Spužve se fizično zelo razlikujejo od drugih živali in dolgo časa so jih obravnavali kot najstarejše živalsko deblo in so tvorile
sestrski klad
vsem drugim živalim.
86
Kljub njihovi morfološki različnosti z vsemi drugimi živalmi, genetski dokazi kažejo, da so spužve morda tesneje povezane z drugimi živalmi kot
rebrače
(Ctenophora).
87
88
Spužve nimajo kompleksne telesne organizacije, ki je značilna za večino drugih živalskih vrst.
89
Njihove celice so sicer diferencirane, vendar v večini primerov ne tvorijo pravih tkiv, kar jih ločuje od ostalih živali.
90
Večina spužev se prehranjuje tako, da vsrkava vodo skozi por, nato pa filtrirajo drobne delce hrane.
91
Rebrače (Ctenophora) in ožigalkarji (Cnidaria) imajo radialno simetrijo, kar pomeni, da je njihovo telo razporejeno okoli osrednje osi. Njihov prebavni sistem je preprost – imajo prebavne komore z eno samo odprtino, ki služi tako kot usta kot anus.
92
Živali v obeh skupinah imajo različna tkiva, ki pa niso organizirana v ločene
organe
93
So
diploblastični
, kar pomeni, da imajo samo dva glavna
klična lista
, ektoderm (zunanja plast) in endoderm (notranja plast).
94
Plakozoji so drobne živali, ki nimajo stalne prebavne votline in nobene telesne simetrije. Na prvi pogled spominjajo na amebe.
95
Njihova evolucijska sorodnost z drugimi živalmi še ni popolnoma jasna in je predmet intenzivnih raziskav.
87
96
Dvobočno simetrične živali
uredi
uredi kodo
Glavna članka
Bilateria
in
Simetrija (biologija)#Bilateralna simetrija
Preostale živali, velika večina – sestavljajo približno 29 debel in več kot milijon vrst – tvorijo
klad
Bilateria
, za katero je značilna dvobočna simetrična telesna zasnova. Člani klada Bilatera so
triploblastični
, s tremi dobro razvitimi kličnimi listi, njihova tkiva pa
tvorijo različne organe
. Njihov prebavni sistem ima dve odprtini – usta in anus. Pri podskupini
nefrozoja
(Nephrozoa) pa je prisotna tudi notranja telesna votlina (
celom
ali psevdocelom). Telesa teh živali so jasno usmerjena: imajo glavo (spredaj) in rep (zadaj), hrbtno in trebušno površino ter levo in desno stran.
97
98
Spodaj je prikazano sodobno
filogenetsko drevo
za Bilaterijo (dvobočno simetrične živali).
99
Bilateria
Xenacoelomorpha
Nephrozoa
Deuterostomia
Ambulacraria
Chordata
Protostomia
Ecdysozoa
Spiralia
610
milijoni
let
650
milijoni
let
Idealiziran
nefrozojski
načrt telesa.
S podolgovatim telesom in smerjo gibanja ima žival glavo in rep. Osnova glave so čutila
in usta
. Nasprotne krožne in vzdolžne mišice omogočajo
peristaltično gibanje
Imeti sprednji del pomeni, da se ta del telesa srečuje z dražljaji, kot je hrana, ki daje prednost
cefalizaciji
, razvoju glave s
čutilni
in usti. Veliko dvobočno simetričnih živali ima kombinacijo krožnih
mišic
, ki ob krčenju podaljšajo telo, in vzdolžne mišice, ki skrajšajo telo.
100
Kombinacija mišic teh živali z mehkim telesom s
hidrostatičnim skeletom
omogoča gibanje s
peristaltiko
(valovanju podobno mišično krčenje in sproščanje).
101
Imajo tudi črevesje, ki se razteza v osnovi skozi valjasto telo od ust do anusa. Mnoge dvobočno simetrične živalii imajo primarne
ličinke
, ki plavajo z
migetalkami
in imajo apikalni organ s čutilnimi celicami. Vendar so se pri nekaterih skupinah skozi evolucijo nekatere od teh lastnosti izgubile. Na primer, odrasli iglokožci (kot so morske zvezde) so radialno simetrični (za razliko od njihovih ličink), medtem ko imajo nekateri
parazitski črvi
izjemno poenostavljeno telesno strukturo.
102
100
Raziskave so močno spremenile razumevanje zoologov o odnosih znotraj skupine Bilateria. Zdi se, da večina pripada dvema glavnima vejama,
protostomi
(Protostomia) in
devterostomi
(Deuterostomia).
103
Pogosto se domneva, da so najbolj osnovne dvobočno simetrične živali pripadniki
Xenacoelomorpha
, vsi drugi pa pripadajo podkladu
nefrozoji
(Nephrozoa).
104
105
106
Vendar pa ta hipoteza ni dokončno potrjena. Nekatere študije kažejo, da so Xenacoelomorpha tesneje povezani z
Ambulacraria
(vključujejo iglokožce in Hemichordate), kot z drugimi dvobočno simetričnimi živalmi.
107
Protostomi in devterostomi
uredi
uredi kodo
Glavna članka
Protostomi
in
Devterostomi
Dvostransko črevo se razvije na dva načina. Pri mnogih
protostomih
se blastopor razvije v usta, medtem ko pri
devterostomih
postane anus.
Protostomi in devterostomi se razlikujejo po več značilnostih. Zgodaj v razvoju se zarodki devterostomov med celično delitvijo
cepijo
radialno, medtem ko se številni protostomi (
Spiralia
) cepijo spiralno.
108
Živali iz obeh skupin imajo popoln prebavni trakt, vendar se pri protostomih prva odprtina
embrionalnega črevesja
razvije v usta, anus nastane kasneje. Pri deuterostomih se prvi razvije anus, usta pa nastanejo kasneje.
109
110
Glavni vrsti devterostomov sta Ambulacraria in strunarji (Chordata).
111
Predstavniki Ambulacraria so izključno morske živali in vključujejo
črevoškrgarje
morske zvezde
morske ježke
in
brizgače
112
Med strunarji prevladujejo
vretenčarji
(živali s
hrbtenico
),
113
ki jih sestavljajo
ribe
dvoživke
plazilci
ptice
in
sesalci
114
115
116
Spiralia
se v zarodku razvije s
spiralno cepitvijo
, kot tukaj pri morskem polžu.
Protostomi vključujejo
Ecdysozoa
, poimenovane po njihovi skupni
lastnosti
izlevitvi
, pri katerem žival odvrže trdno zunanjo plas.
117
Med največjimi debli te skupine so
členonožci
in
gliste
118
Preostali protostomi so pripadniki
Spiralia
, imenovani po vzorcu razvoja s spiralno cepitvijo v zgodnjem zarodku. Glavna spiralna debla vključujejo
kolobarnike
in
mehkužce
119
Zgodovina taksonomije
uredi
uredi kodo
Nadaljnje informacije:
Taksonomija (biologija)
Jean-Baptiste de Lamarck
je vodil ustvarjanje sodobne klasifikacije
nevretenčarjev
, ki je do leta 1809 razdelila Linnejev "Vermes" na 9 fil.
120
antiki
je Aristotel na podlagi lastnih opazovanj
živali
razdelil
na tiste s krvjo (v grobem vretenčarji) in tiste brez krvi. Živali so bile nato
razvrščene
na lestvici
od človeka (s krvjo, dvema nogama, občutljivo dušo) navzdol prek živorodnih štirinožcev (s krvjo, štirimi nogami, razumsko dušo) ter drugih skupin, kot so raki (brez krvi, veliko nog, občutljiva duša) do spontano generiranih bitij, kot so spužve (brez krvi, brez nog, rastlinska duša).
Aristotel
ni bil prepričan, ali so spužve živali, ki bi v njegovem sistemu morale imeti občutke, apetit in gibanje, ali rastline, ki teh lastnosti nimajo. Vedel je, da lahko spužve zaznajo dotik in se skrčijo, če jih poskušamo odtrgati od kamnin, vendar jih je zmedlo to, da so pritrjene na podlago kot rastline in se nikoli ne premikajo.
121
Leta 1758 je
Carl Linnaeus
v svojem delu
Systema Naturae
ustvaril prvo
hierarhično
klasifikacijo.
122
V njegovi prvotni shemi so bile živali eno od treh kraljestev, razdeljenih v razrede
Vermes
Insecta
Pisces
Amphibia
Aves
in
Mammalia
. Od takrat so bile zadnje štiri združene v eno samo deblo,
Chordata
, medtem ko sta bili Insecta (ki so vključevali rake in pajkovce) ter Vermes preimenovani ali razdeljeni na nove skupine. Ta proces je leta 1793 začel
Jean-Baptiste de Lamarck
, ki je skupino Vermes označil kot
une espèce de chaos
('kaotični nered')
in skupino razdelil na tri nova debla: črve, iglokožce in polipe (ki so vsebovali korale in meduze). Do leta 1809 je Lamarck v svoji
Philosophie Zoologique
oblikoval devet debel, ločenih od vretenčarjev (pri katerih je še vedno ohranil štiri debla: sesalce, ptice, plazilce in ribe) ter mehkužce, in sicer
vitičnjake
, kolobarnike, rake, pajkovce, žuželke, črve,
radiate
, polipe in
infuzorije
124
V svojem delu
Le Règne Animal
iz leta 1817
Georges Cuvier
je uporabil
primerjalno anatomijo
in živali razdelil na štiri
embranchements
('veje' z različnimi telesnimi zgradbami, ki približno ustrezajo debelom): vretenčarji, mehkužci, členkaste živali (členonožci in kolobarniki) ter
zoofiti (radiata)
(iglokožci, ožigalkarji in druge oblike).
125
To delitev na štiri skupine so sprejeli embriolog
Karl Ernst von Baer
leta 1828, zoolog
Louis Agassiz
leta 1857 in primerjalni anatom
Richard Owen
leta 1860.
126
Leta 1874 je
Ernst Haeckel
živalsko kraljestvo razdelil na dve podkraljestvi: Metazoa (večcelične živali, ki so vključevale pet debel: ožigalkarje, iglokožce, členonožce, mehkužce in vretenčarje) in Protozoa (enocelične živali), kamor je dodal še šesto živalsko deblo, spužve.
127
128
Protozoe so kasneje preselili v nekdanje kraljestvo
Protista
, zaradi česar je Metazoa ostala sinonim za Animalia.
129
Jovan Hadži
, slovenski zoolog srbske narodnosti, redni profesor za zoologijo na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Ljubljani
130
, je razvil edinstven taksonomski sistem za razvrščanje živalskega kraljestva. V svoji delitvi je živali razvrstil v šest debel: praživali (Protozoa), spužve (Parazoa), nečlenarji (Ameria), maločlenarji (Oligomeria), mnogočlenarji (Polymeria) in strunarji (Chordata). Ta pristop se je razlikoval od takrat uveljavljenih sistemov, saj je temeljil na številu telesnih segmentov kot glavnem kriteriju za razvrščanje
131
, medtem ko so drugi sistemi dajali prednost različnim morfološkim in evolucijskim značilnostim. Čeprav Hadžijev sistem med strokovnjaki ni bil splošno sprejet, se je zaradi svoje preprostosti pogosto uporabljal v izobraževanju v nekdanji Jugoslaviji.
Sistem Jovana Hadžija
deblo
praživali
razred
bičkarji
razred -
korenonožci
razred -
trosovci
razred -
migetalkarji
deblo -
spužve
deblo -
nečlenarji
poddeblo
ožigalkarji
poddeblo -
ploski črvi
razred -
vrtinčarji
razred -
sesači
razred -
trakulje
poddeblo -
valjasti črvi
razred -
kotačniki
razred -
gliste
razred -
žive niti
poddeblo -
nitkarji
poddeblo -
mehkužci
deblo -
mnogočlenarji
poddeblo
kolobarniki
razred -
mnogoščetinci
razred -
maloščetinci
razred -
pijavke
poddeblo -
členonožci
razred -
pipalkarji
razred -
raki
razred -
stonoge
razred -
žuželke
deblo -
maločlenarji
razred -
iglokožci
deblo -
strunarji
poddeblo -
brezglavci
poddeblo -
plaščarji
poddeblo -
vretenčarji
razred -
obloustke
razred -
ribe
razred -
dvoživke
razred -
plazilci
razred -
ptice
razred -
sesalci
V človeški kulturi
uredi
uredi kodo
Uporaba živali
uredi
uredi kodo
Goveje
stranice v
klavnici
Ljudje za hrano uporabljamo številne živalske vrste – tako domače rejne živali v
živinoreji
kot tudi divje vrste, predvsem z ribolovom v morjih.
132
133
Mnoge vrste morskih rib se
lovijo
za prodajo, nekatere pa tudi gojijo v
ribogojnicah
132
134
135
Skupna masa ljudi in njihove
živine
predstavlja več kot 90% biomase vseh kopenskih vretenčarjev, kar je skoraj toliko kot skupna masa vseh žuželk.
136
Ljudje za hrano in vlakna lovimo ali gojimo
nevretenčarje
, vključno z
glavonožci
raki
žuželkami
– predvsem
čebele
in
sviloprejke
– ter
školjke
ali
polže
137
138
Kokoši
govedo
ovce
prašiči
in druge živali se po vsem svetu redijo zaradi mesa.
139
140
141
Živalska vlakna, kot sta volna in svila, se uporabljajo za izdelavo tekstila, medtem ko so se živalske
kite
uporabljale za vezanje. Usnje je široko uporabljeno za izdelavo čevljev in drugih izdelkov. Živali so se lovile in gojile tudi zaradi krzna za izdelavo plaščev, klobukov in drugih oblačil.
142
Iz teles žuželk so se pridobivala barvila, kot so
karmin
košeniljka
),
143
144
šelak
145
146
in
kermes
147
148
Delovne živali
, kot so govedo in konji, so se uporabljale za delo in prevoz že od začetkai kmetijstva.
149
Živali, kot je vinska mušica
Drosophila melanogaster,
igrajo pomembno vlogo v znanosti kot
modelni organizem
150
151
152
153
Živali se uporabljajo pri razvoju
cepiv
od njihovega odkritja v 18. stoletju.
154
Nekatera zdravila, kot je zdravilo proti raku
Trabectedin
, temeljijo na
toksinih
ali drugih molekulah živalskega izvora.
155
Lovski pes
prinaša raco med lovom.
Ljudje so uporabljali
lovske pse
za sledenje in prinašanje plena,
156
ptice ujede
pa za lovljenje ptic in sesalcev,
157
medtem ko so privezane
kormorane
uporabljali za lovljenje rib.
158
Strupene žabe podrevnice
so se uporabljale za zastrupljanje konic
puščic pihalnikov
159
160
Številne živali imajo kot hišne ljubljenčke, od nevretenčarjev, kot so tarantele, hobotnice in
bogomoljke
161
plazilcev, kot so
kače
in
kameleoni
162
in ptic, kot so
kanarčki
skobčevke
in
papige
163
. Kljub temu so med ljudmi najbolj priljubljeni ljubljenčki sesalci, predvsem
psi
mačke
in
zajci
164
165
166
Obstaja napetost med dojemanjem živali kot človekovih spremljevalcev in priznavanjem njihovega obstoja kot posameznikov s svojimi
pravicami
167
Najrazličnejše kopenske in vodne živali ljudje lovijo ne zaradi hrane ali kot ljubljenčke, ampak zaradi
športa
168
Uporaba v simboliki
uredi
uredi kodo
Znamenja zahodnega
in
kitajskega zodiaka
temeljijo na živalih.
169
170
Na Kitajskem in Japonskem
metulja
pogosto dojemajo kot
poosebitev
človekove
duše
171
, v klasični ikonografiji pa je metulj prav tako simbol duše.
172
173
Umetniška upodobitev:
Tihožitje
jastogom
in ostrigami,
Alexander Coosemans
ok.
1660
Živali so bile
umetniški motiv
že od najzgodnejših časov, tako zgodovini, na primer v starem Egiptu, kot v prazgodovini, kot so
jamske
poslikave v Lascauxu
. Med pomembnimi upodobitvami živali sta
Nosorog
(1515)
Albrechta Dürerja
in portret konja
Piščalka
(ok. 1762)
Georgea Stubbsa
174
Žuželke
, ptice in sesalci imajo pomembno vlogo v literaturi in filmu
175
Živali, vključno z
žuželkami
176
in sesalci
177
imajo osrednjo vlogo v mitologiji in religiji.
Skarabej
je bil sveta žival v
starem Egiptu
178
medtem ko je krava sveta v
hinduizmu
179
Med drugimi sesalci so mitološko in versko pomembni še
jeleni
177
konji
180
levi
181
netopirji
182
medvedi
183
in
volkovi
184
Opombe
uredi
uredi kodo
Uporaba
sistema črtnih kod DNA
v taksonomiji dodatno otežuje ocene števila vrst. Leta 2016 je analiza črtnega kodiranja ocenila, da je samo v
Kanadi
skoraj 100.000 vrst
žuželk
,pri čemer so raziskovalci ekstrapolirali, da globalna favna žuželk presega 10 milijonov vrst. Skoraj 2 milijona od teh naj bi pripadala eni sami družini muh,
Cecidomyiidae
(galice).
39
Ne vključije
parazitoide
35
Compare
File:Annelid redone w white background.svg
for a more specific and detailed model of a particular phylum with this general body plan.
V njegovi
History of Animals
in
Parts of Animals
Francoska predpona
une espèce de
ima slabšalen pomen.
123
Sklici
uredi
uredi kodo
de Queiroz, Kevin; Cantino, Philip; Gauthier, Jacques, ur. (2020). »Metazoa E. Haeckel 1874 [J. R. Garey and K. M. Halanych], converted clade name«.
Phylonyms: A Companion to the PhyloCode
(1st
izd.).
CRC Press
. str.
1352.
doi
10.1201/9780429446276
ISBN
9780429446276
S2CID
242704712
Nielsen, Claus (2008). »Six major steps in animal evolution: are we derived sponge larvae?«.
Evolution & Development
10
(2): 241–257.
doi
10.1111/j.1525-142X.2008.00231.x
ISSN
1520-541X
PMID
18315817
S2CID
8531859
Rothmaler, Werner (1951). »Die Abteilungen und Klassen der Pflanzen«.
Feddes Repertorium
54
(2–3): 256–266.
doi
10.1002/fedr.19510540208
zoo- definition
. Free Online Dictionary. Pridobljeno 4.12.2008.
(angleško)
»Fran«
Slovenski etimološki slovar
. ISJFR ZRC SAZU.
Cresswell, Julia (2010). »Animal«.
The Oxford Dictionary of Word Origins
(2nd
izd.). New York:
Oxford University Press
ISBN
978-0-19-954793-7
'having the breath of life', from anima 'air, breath, life'.
»Animal«.
The American Heritage Dictionary
(4th
izd.).
Houghton Mifflin
. 2006.
»Metazoan«
Merriam-Webster
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 6. julija 2022
. Pridobljeno 6. julija 2022
»Metazoa«
Collins
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 30. julija 2022
. Pridobljeno 6. julija 2022
Adam-Carr, Christine; Hayhoe, Christy; Hayhoe, Douglas; Hayhoe, Katharine (2010).
Science Perspectives 10
. Nelson Education Ltd.
ISBN
978-0-17-635528-9
Alberts, Bruce; Johnson, Alexander; Lewis, Julian; Raff, Martin; Roberts, Keith; Walter, Peter (2002).
Molecular Biology of the Cell
(4th
izd.). New York: Garland Science.
Sangwal, Keshra (2007).
Additives and crystallization processes: from fundamentals to applications
. John Wiley and Sons. str.
212
ISBN
978-0-470-06153-4
Becker, Wayne M. (1991).
The world of the cell
. Benjamin/Cummings.
ISBN
978-0-8053-0870-9
Magloire, Kim (2004).
Cracking the AP Biology Exam, 2004–2005 Edition
. The Princeton Review. str.
45
ISBN
978-0-375-76393-9
Knobil, Ernst (1998).
Encyclopedia of reproduction, Volume 1
. Academic Press. str.
315.
ISBN
978-0-12-227020-8
Adiyodi, K. G.; Hughes, Roger N.; Adiyodi, Rita G. (2002).
Reproductive Biology of Invertebrates, Progress in Asexual Reproduction, Volume 11
. Wiley. str.
116.
Kaplan (2008).
GRE exam subject test
. Kaplan Publishing. str.
233
ISBN
978-1-4195-5218-2
Rastogi, V. B. (1997).
Modern Biology
. Pitambar Publishing. str.
3.
ISBN
978-81-209-0496-5
Levy, Charles K. (1973).
Elements of Biology
. Appleton-Century-Crofts. str.
108
ISBN
978-0-390-55627-1
Begon, M., Townsend, C., Harper, J. (1996).
Ecology: Individuals, populations and communities
(Third edition). Blackwell Science, London.
ISBN 0-86542-845-X
ISBN 0-632-03801-2
ISBN 0-632-04393-8
predation
. Britannica.com. Retrieved on 2011-11-23.
Marchetti, Mauro; Rivas, Victoria (2001).
Geomorphology and environmental impact assessment
. Taylor & Francis. str.
84
ISBN
978-90-5809-344-8
Allen, Larry Glen; Pondella, Daniel J.; Horn, Michael H. (2006).
Ecology of marine fishes: California and adjacent waters
. University of California Press. str.
428
ISBN
978-0-520-24653-9
Clutterbuck, Peter (2000).
Understanding Science: Upper Primary
. Blake Education. str.
9.
ISBN
978-1-86509-170-9
Castro, Peter; Huber, Michael E. (2007).
Marine Biology
(7.
izd.). McGraw-Hill. str.
376
ISBN
978-0-07-722124-9
Wood, Gerald (1983).
The Guinness Book of Animal Facts and Feats
. Enfield, Middlesex: Guinness Superlatives.
ISBN
978-0-85112-235-9
Davies, Ella (20. april 2016).
»The longest animal alive may be one you never thought of«
BBC Earth
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 19. marca 2018
. Pridobljeno 1. marca 2018
Mazzetta, Gerardo V.; Christiansen, Per; Fariña, Richard A. (2004). »Giants and Bizarres: Body Size of Some Southern South American Cretaceous Dinosaurs«.
Historical Biology
16
(2–4): 71–83.
Bibcode
2004HBio...16...71M
CiteSeerX
10.1.1.694.1650
doi
10.1080/08912960410001715132
Curtice, Brian (2020).
Dinosaur Systematics, Diversity, & Biology
(PDF)
. Society of Vertebrate Paleontology. str.
92. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 19. oktobra 2021
. Pridobljeno 30. decembra 2022
Fiala, Ivan (10. julij 2008).
»Myxozoa«
. Tree of Life Web Project. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 1. marca 2018
. Pridobljeno 4. marca 2018
Kaur, H.; Singh, R. (2011).
»Two new species of Myxobolus (Myxozoa: Myxosporea: Bivalvulida) infecting an Indian major carp and a cat fish in wetlands of Punjab, India«
Journal of Parasitic Diseases
35
(2): 169–176.
doi
10.1007/s12639-011-0061-4
PMC
3235390
PMID
23024499
10
11
12
13
14
Zhang, Zhi-Qiang (30. avgust 2013).
»Animal biodiversity: An update of classification and diversity in 2013«
Zootaxa
Magnolia Press
3703
(1): 5.
doi
10.11646/zootaxa.3703.1.3
Arhivirano
iz spletišča dne 24. aprila 2019
. Pridobljeno 2. marca 2018
10
Balian, E. V.; Lévêque, C.; Segers, H.; Martens, K. (2008).
Freshwater Animal Diversity Assessment
. Springer. str.
628.
ISBN
978-1-4020-8259-7
10
11
12
13
14
Hogenboom, Melissa.
»There are only 35 kinds of animal and most are really weird«
. BBC Earth. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 10. avgusta 2018
. Pridobljeno 2. marca 2018
Poulin, Robert
(2007).
Evolutionary Ecology of Parasites
Princeton University Press
. str.
ISBN
978-0-691-12085-0
Felder, Darryl L.; Camp, David K. (2009).
Gulf of Mexico Origin, Waters, and Biota: Biodiversity
. Texas A&M University Press. str.
1111.
ISBN
978-1-60344-269-5
»How many species on Earth? About 8.7 million, new estimate says«
. 24. avgust 2011. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 1. julija 2018
. Pridobljeno 2. marca 2018
Mora, Camilo; Tittensor, Derek P.; Adl, Sina; Simpson, Alastair G. B.; Worm, Boris (23. avgust 2011). Mace, Georgina M. (ur.).
»How Many Species Are There on Earth and in the Ocean?«
PLOS Biology
(8): e1001127.
doi
10.1371/journal.pbio.1001127
PMC
3160336
PMID
21886479
Hebert, Paul D. N.; Ratnasingham, Sujeevan; Zakharov, Evgeny V.; Telfer, Angela C.; Levesque-Beaudin, Valerie; in
sod. (1. avgust 2016).
»Counting animal species with DNA barcodes: Canadian insects«
Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences
371
(1702): 20150333.
doi
10.1098/rstb.2015.0333
PMC
4971185
PMID
27481785
Stork, Nigel E. (Januar 2018).
»How Many Species of Insects and Other Terrestrial Arthropods Are There on Earth?«
Annual Review of Entomology
63
(1): 31–45.
doi
10.1146/annurev-ento-020117-043348
PMID
28938083
S2CID
23755007
Stork notes that 1m insects have been named, making much larger predicted estimates.
Poore, Hugh F. (2002).
»Introduction«
Crustacea: Malacostraca
. Zoological catalogue of Australia. Zv.
19.2A.
CSIRO Publishing
. str.
1–7.
ISBN
978-0-643-06901-5
Nicol, David (Junij 1969). »The Number of Living Species of Molluscs«.
Systematic Zoology
18
(2): 251–254.
doi
10.2307/2412618
JSTOR
2412618
Uetz, P.
»A Quarter Century of Reptile and Amphibian Databases«
Herpetological Review
52
: 246–255.
Arhivirano
iz spletišča dne 21. februarja 2022
. Pridobljeno 2. oktobra 2021
prek ResearchGate.
Reaka-Kudla, Marjorie L.; Wilson, Don E.;
Wilson, Edward O.
(1996).
Biodiversity II: Understanding and Protecting Our Biological Resources
. Joseph Henry. str.
90.
ISBN
978-0-309-52075-1
Burton, Derek; Burton, Margaret (2017).
Essential Fish Biology: Diversity, Structure and Function
. Oxford University Press. str.
281–282.
ISBN
978-0-19-878555-2
Trichomycteridae
... includes obligate parasitic fish. Thus 17 genera from 2 subfamilies,
Vandelliinae
; 4 genera, 9spp. and
Stegophilinae
; 13 genera, 31 spp. are parasites on gills (Vandelliinae) or skin (stegophilines) of fish.
Sluys, R. (1999). »Global diversity of land planarians (Platyhelminthes, Tricladida, Terricola): a new indicator-taxon in biodiversity and conservation studies«.
Biodiversity and Conservation
(12): 1663–1681.
Bibcode
1999BiCon...8.1663S
doi
10.1023/A:1008994925673
S2CID
38784755
Pandian, T. J. (2020).
Reproduction and Development in Platyhelminthes
. CRC Press. str.
13–14.
ISBN
978-1-000-05490-3
. Pridobljeno 19. maja 2020
Morand, Serge; Krasnov, Boris R.; Littlewood, D. Timothy J. (2015).
Parasite Diversity and Diversification
. Cambridge University Press. str.
44.
ISBN
978-1-107-03765-6
. Pridobljeno 2. marca 2018
Fontaneto, Diego.
»Marine Rotifers: An Unexplored World of Richness«
(PDF)
. JMBA Global Marine Environment. str.
4–5.
Arhivirano
(PDF)
iz spletišča dne 2. marca 2018
. Pridobljeno 2. marca 2018
May, Linda (1989).
Epizoic and parasitic rotifers
. Rotifer Symposium V: Proceedings of the Fifth Rotifer Symposium, held in Gargnano, Italy, September 11–18, 1988. Springer.
Chernyshev, A. V. (
september 2021
).
»An updated classification of the phylum Nemertea«
Invertebrate Zoology
18
(3): 188–196.
doi
10.15298/invertzool.18.3.01
S2CID
239872311
. Pridobljeno 18. januarja 2023
{{
navedi časopis
}}
: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (
povezava
Hookabe, Natsumi; Kajihara, Hiroshi; Chernyshev, Alexei V.; Jimi, Naoto; Hasegawa, Naohiro; Kohtsuka, Hisanori; Okanishi, Masanori; Tani, Kenichiro; Fujiwara, Yoshihiro; Tsuchida, Shinji; Ueshima, Rei (2022).
»Molecular Phylogeny of the Genus Nipponnemertes (Nemertea: Monostilifera: Cratenemertidae) and Descriptions of 10 New Species, With Notes on Small Body Size in a Newly Discovered Clade«
Frontiers in Marine Science
doi
10.3389/fmars.2022.906383
. Pridobljeno 18. januarja 2023
Hickman, Cleveland P.; Keen, Susan L.; Larson, Allan; Eisenhour, David J. (2018).
Animal Diversity
(8th
izd.). McGraw Hill.
ISBN
978-1-260-08427-6
Gold, David; in
sod. (22. februar 2016).
»Sterol and genomic analyses validate the sponge biomarker hypothesis«
PNAS
113
(10): 2684–2689.
Bibcode
2016PNAS..113.2684G
doi
10.1073/pnas.1512614113
PMC
4790988
PMID
26903629
Love, Gordon; in
sod. (5. februar 2009).
»Fossil steroids record the appearance of Demospongiae during the Cryogenian period«
Nature
457
(7230): 718–721.
Bibcode
2009Natur.457..718L
doi
10.1038/nature07673
PMID
19194449
Shen, Bing; Dong, Lin; Xiao, Shuhai; Kowalewski, Michał (2008).
»The Avalon Explosion: Evolution of Ediacara Morphospace«
Science
319
(5859): 81–84.
Bibcode
2008Sci...319...81S
doi
10.1126/science.1150279
PMID
18174439
Chen, Zhe; Chen, Xiang; Zhou, Chuanming; Yuan, Xunlai; Xiao, Shuhai (1. junij 2018).
»Late Ediacaran trackways produced by bilaterian animals with paired appendages«
Science Advances
(6): eaao6691.
Bibcode
2018SciA....4.6691C
doi
10.1126/sciadv.aao6691
PMC
5990303
PMID
29881773
Schopf, J. William (1999).
Evolution!: facts and fallacies
. Academic Press. str.
ISBN
978-0-12-628860-5
Bobrovskiy, Ilya; Hope, Janet M.; Ivantsov, Andrey; Nettersheim, Benjamin J.; Hallmann, Christian; Brocks, Jochen J. (20. september 2018).
»Ancient steroids establish the Ediacaran fossil Dickinsonia as one of the earliest animals«
Science
361
(6408): 1246–1249.
Bibcode
2018Sci...361.1246B
doi
10.1126/science.aat7228
PMID
30237355
Zimorski, Verena; Mentel, Marek; Tielens, Aloysius G. M.; Martin, William F. (2019).
»Energy metabolism in anaerobic eukaryotes and Earth's late oxygenation«
Free Radical Biology and Medicine
140
: 279–294.
doi
10.1016/j.freeradbiomed.2019.03.030
PMC
6856725
PMID
30935869
»Stratigraphic Chart 2022«
(PDF)
. International Stratigraphic Commission. Februar 2022. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 2. aprila 2022
. Pridobljeno 25. aprila 2022
Maloof, A. C.; Porter, S. M.; Moore, J. L.; Dudas, F. O.; Bowring, S. A.; Higgins, J. A.; Fike, D. A.; Eddy, M. P. (2010). »The earliest Cambrian record of animals and ocean geochemical change«.
Geological Society of America Bulletin
122
(11–12): 1731–1774.
Bibcode
2010GSAB..122.1731M
doi
10.1130/B30346.1
»New Timeline for Appearances of Skeletal Animals in Fossil Record Developed by UCSB Researchers«
. The Regents of the University of California. 10. november 2010. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 3. septembra 2014
. Pridobljeno 1. septembra 2014
Conway-Morris, Simon
(2003).
»The Cambrian "explosion" of metazoans and molecular biology: would Darwin be satisfied?«
The International Journal of Developmental Biology
47
(7–8): 505–515.
PMID
14756326
Arhivirano
iz spletišča dne 14. novembra 2023
. Pridobljeno 28. septembra 2024
Morris, Simon Conway
(29. junij 2006).
»Darwin's dilemma: the realities of the Cambrian 'explosion'
Philosophical Transactions of the Royal Society of London. Series B, Biological Sciences
361
(1470): 1069–83.
doi
10.1098/rstb.2006.1846
PMC
1578734
PMID
16754615
»The Tree of Life«
The Burgess Shale
Royal Ontario Museum
. 10. junij 2011. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 16. februarja 2018
. Pridobljeno 28. februarja 2018
Dunn, F. S.; Kenchington, C. G.; Parry, L. A.; Clark, J. W.; Kendall, R. S.; Wilby, P. R. (25. julij 2022).
»A crown-group cnidarian from the Ediacaran of Charnwood Forest, UK«
Nature Ecology & Evolution
(8): 1095–1104.
Bibcode
2022NatEE...6.1095D
doi
10.1038/s41559-022-01807-x
PMC
9349040
PMID
35879540
Campbell, Neil A.; Reece, Jane B. (2005).
Biology
(7th
izd.). Pearson, Benjamin Cummings. str.
526
ISBN
978-0-8053-7171-0
Maloof, Adam C.; Rose, Catherine V.; Beach, Robert; Samuels, Bradley M.; Calmet, Claire C.; Erwin, Douglas H.; Poirier, Gerald R.; Yao, Nan; Simons, Frederik J. (17. avgust 2010). »Possible animal-body fossils in pre-Marinoan limestones from South Australia«.
Nature Geoscience
(9): 653–659.
Bibcode
2010NatGe...3..653M
doi
10.1038/ngeo934
Seilacher, Adolf; Bose, Pradip K.; Pfluger, Friedrich (2. oktober 1998).
»Triploblastic animals more than 1 billion years ago: trace fossil evidence from india«
Science
282
(5386): 80–83.
Bibcode
1998Sci...282...80S
doi
10.1126/science.282.5386.80
PMID
9756480
Matz, Mikhail V.; Frank, Tamara M.; Marshall, N. Justin; Widder, Edith A.; Johnsen, Sönke (9. december 2008).
»Giant Deep-Sea Protist Produces Bilaterian-like Traces«
Current Biology
18
(23): 1849–54.
Bibcode
2008CBio...18.1849M
doi
10.1016/j.cub.2008.10.028
PMID
19026540
Reilly, Michael (20. november 2008).
»Single-celled giant upends early evolution«
NBC News
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 29. marca 2013
. Pridobljeno 5. decembra 2008
Bengtson, S. (2002).
»Origins and early evolution of predation«
(PDF)
. V Kowalewski, M.; Kelley, P. H. (ur.).
The fossil record of predation
The Paleontological Society Papers
. Zv.
8.
The Paleontological Society
. str.
289–317.
Arhivirano
(PDF)
iz spletišča dne 30. oktobra 2019
. Pridobljeno 3. marca 2018
Seilacher, Adolf
(2007).
Trace fossil analysis
. Berlin: Springer. str.
176
–177.
ISBN
978-3-540-47226-1
OCLC
191467085
Breyer, J. A. (1995).
»Possible new evidence for the origin of metazoans prior to 1 Ga: Sediment-filled tubes from the Mesoproterozoic Allamoore Formation, Trans-Pecos Texas«
Geology
23
(3): 269–272.
Bibcode
1995Geo....23..269B
doi
10.1130/0091-7613(1995)023
0269:PNEFTO
2.3.CO
Bobrovskiy, Ilya; Hope, Janet M.; Ivantsov, Andrey; Nettersheim, Benjamin J.; Hallmann, Christian; Brocks, Jochen J. (20. september 2018).
»Ancient steroids establish the Ediacaran fossil Dickinsonia as one of the earliest animals«
Science
361
(6408): 1246–1249.
Bibcode
2018Sci...361.1246B
doi
10.1126/science.aat7228
PMID
30237355
Dunn, F. S.; Kenchington, C. G.; Parry, L. A.; Clark, J. W.; Kendall, R. S.; Wilby, P. R. (25. julij 2022).
»A crown-group cnidarian from the Ediacaran of Charnwood Forest, UK«
Nature Ecology & Evolution
(8): 1095–1104.
Bibcode
2022NatEE...6.1095D
doi
10.1038/s41559-022-01807-x
PMC
9349040
PMID
35879540
Budd, Graham E.; Jensen, Sören (2017).
»The origin of the animals and a 'Savannah' hypothesis for early bilaterian evolution«
Biological Reviews
92
(1): 446–473.
doi
10.1111/brv.12239
PMID
26588818
Ros-Rocher, Núria; Pérez-Posada, Alberto; Leger, Michelle M.; Ruiz-Trillo, Iñaki (2021).
»The origin of animals: an ancestral reconstruction of the unicellular-to-multicellular transition«
Open Biology
. The Royal Society.
11
(2): 200359.
doi
10.1098/rsob.200359
PMC
8061703
PMID
33622103
Erives, Albert; Fritzsch, Bernd (17. julij 2019).
»A screen for gene paralogies delineating evolutionary branching order of early Metazoa«
bioRxiv
: 704551.
doi
10.1101/704551
Kapli, Paschalia; Telford, Maximilian J. (11. december 2020).
»Topology-dependent asymmetry in systematic errors affects phylogenetic placement of Ctenophora and Xenacoelomorpha«
Science Advances
(10): eabc5162.
Bibcode
2020SciA....6.5162K
doi
10.1126/sciadv.abc5162
PMC
7732190
PMID
33310849
Giribet, G.; Edgecombe, G.D. (2020).
The Invertebrate Tree of Life
Princeton University Press
. str.
21.
ISBN
978-0-6911-7025-1
. Pridobljeno 27. maja 2023
Wanninger, Andreas (2024).
»Hox, homology, and parsimony: An organismal perspective«
Seminars in Cell & Developmental Biology
. 152–153: 16–23.
doi
10.1016/j.semcdb.2023.01.007
PMID
36670036
Feuda, Roberto; Dohrmann, Martin; Pett, Walker; Philippe, Hervé; Rota-Stabelli, Omar; in
sod. (2017).
»Improved Modeling of Compositional Heterogeneity Supports Sponges as Sister to All Other Animals«
Current Biology
27
(24): 3864–3870.e4.
Bibcode
2017CBio...27E3864F
doi
10.1016/j.cub.2017.11.008
hdl
10449/43929
PMID
29199080
Schultz, Darrin T.;
Haddock, Steven H. D.
; Bredeson, Jessen V.; Green, Richard E.; Simakov, Oleg; Rokhsar, Daniel S. (17. maj 2023).
»Ancient gene linkages support ctenophores as sister to other animals«
Nature
618
(7963): 110–117.
Bibcode
2023Natur.618..110S
doi
10.1038/s41586-023-05936-6
PMC
10232365
PMID
37198475
{{
navedi časopis
}}
Preveri
pmc=
vrednost (
pomoč
Bhamrah, H. S.; Juneja, Kavita (2003).
An Introduction to Porifera
. Anmol Publications. str.
58.
ISBN
978-81-261-0675-2
Schultz, Darrin T.; Haddock, Steven H. D.; Bredeson, Jessen V.; Green, Richard E.; Simakov, Oleg; Rokhsar, Daniel S. (17. maj 2023).
»Ancient gene linkages support ctenophores as sister to other animals«
Nature
618
(7963): 110–117.
Bibcode
2023Natur.618..110S
doi
10.1038/s41586-023-05936-6
PMC
10232365
PMID
37198475
S2CID
258765122
{{
navedi časopis
}}
Preveri
pmc=
vrednost (
pomoč
Preveri vrednost
s2cid=
pomoč
Whelan, Nathan V.; Kocot, Kevin M.; Moroz, Tatiana P.; Mukherjee, Krishanu; Williams, Peter; in
sod. (9. oktober 2017).
»Ctenophore relationships and their placement as the sister group to all other animals«
Nature Ecology & Evolution
(11): 1737–1746.
Bibcode
2017NatEE...1.1737W
doi
10.1038/s41559-017-0331-3
PMC
5664179
PMID
28993654
Sumich, James L. (2008).
Laboratory and Field Investigations in Marine Life
. Jones & Bartlett Learning. str.
67
ISBN
978-0-7637-5730-4
Jessop, Nancy Meyer (1970).
Biosphere; a study of life
Prentice-Hall
. str.
428.
Sharma, N. S. (2005).
Continuity And Evolution Of Animals
. Mittal Publications. str.
106.
ISBN
978-81-8293-018-6
Langstroth, Lovell; Langstroth, Libby (2000). Newberry, Todd (ur.).
A Living Bay: The Underwater World of Monterey Bay
. University of California Press. str.
244
ISBN
978-0-520-22149-9
Safra, Jacob E. (2003).
The New Encyclopædia Britannica
. Zv.
16. Encyclopædia Britannica. str.
523.
ISBN
978-0-85229-961-6
Kotpal, R.L. (2012).
Modern Text Book of Zoology: Invertebrates
. Rastogi Publications. str.
184.
ISBN
978-81-7133-903-7
Barnes, Robert D. (1982).
Invertebrate Zoology
. Holt-Saunders International. str.
84–85.
ISBN
978-0-03-056747-6
Srivastava, Mansi; Begovic, Emina; Chapman, Jarrod; Putnam, Nicholas H.; Hellsten, Uffe; in
sod. (1. avgust 2008).
»The Trichoplax genome and the nature of placozoans«
Nature
454
(7207): 955–960.
Bibcode
2008Natur.454..955S
doi
10.1038/nature07191
PMID
18719581
S2CID
4415492
Minelli, Alessandro (2009).
Perspectives in Animal Phylogeny and Evolution
Oxford University Press
. str.
53.
ISBN
978-0-19-856620-5
Brusca, Richard C. (2016). »Introduction to the Bilateria and the Phylum Xenacoelomorpha | Triploblasty and Bilateral Symmetry Provide New Avenues for Animal Radiation«.
Invertebrates
(PDF)
Sinauer Associates
. str.
345–372.
ISBN
978-1-60535-375-3
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 24. aprila 2019
. Pridobljeno 4. marca 2018
Dunn, Casey W.; Giribet, Gonzalo; Edgecombe, Gregory D.; Hejnol, Andreas (23. november 2014). »Animal Phylogeny and Its Evolutionary Implications«.
Annual Review of Ecology, Evolution, and Systematics
45
(1): 371–395.
doi
10.1146/annurev-ecolsys-120213-091627
Brusca, Richard C. (2016). »Introduction to the Bilateria and the Phylum Xenacoelomorpha | Triploblasty and Bilateral Symmetry Provide New Avenues for Animal Radiation«.
Invertebrates
(PDF)
Sinauer Associates
. str.
345–372.
ISBN
978-1-60535-375-3
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 24. aprila 2019
. Pridobljeno 4. marca 2018
Quillin, K. J. (Maj 1998).
»Ontogenetic scaling of hydrostatic skeletons: geometric, static stress and dynamic stress scaling of the earthworm lumbricus terrestris«
Journal of Experimental Biology
201
(12): 1871–1883.
Bibcode
1998JExpB.201.1871Q
doi
10.1242/jeb.201.12.1871
PMID
9600869
Arhivirano
iz spletišča dne 17. junija 2020
. Pridobljeno 4. marca 2018
Minelli, Alessandro (2009).
Perspectives in Animal Phylogeny and Evolution
Oxford University Press
. str.
53.
ISBN
978-0-19-856620-5
Telford, Maximilian J. (2008).
»Resolving Animal Phylogeny: A Sledgehammer for a Tough Nut?«
Developmental Cell
14
(4): 457–459.
doi
10.1016/j.devcel.2008.03.016
PMID
18410719
Philippe, H.; Brinkmann, H.; Copley, R. R.; Moroz, L. L.; Nakano, H.; Poustka, A. J.; Wallberg, A.; Peterson, K. J.; Telford, M. J. (2011).
»Acoelomorph flatworms are deuterostomes related to
Xenoturbella
Nature
470
(7333): 255–258.
Bibcode
2011Natur.470..255P
doi
10.1038/nature09676
PMC
4025995
PMID
21307940
Perseke, M.; Hankeln, T.; Weich, B.; Fritzsch, G.; Stadler, P. F.; Israelsson, O.; Bernhard, D.; Schlegel, M. (Avgust 2007).
»The mitochondrial DNA of Xenoturbella bocki: genomic architecture and phylogenetic analysis«
(PDF)
Theory Biosci
126
(1): 35–42.
CiteSeerX
10.1.1.177.8060
doi
10.1007/s12064-007-0007-7
PMID
18087755
Arhivirano
(PDF)
iz spletišča dne 24. aprila 2019
. Pridobljeno 4. marca 2018
Cannon, Johanna T.; Vellutini, Bruno C.; Smith III, Julian.; Ronquist, Frederik; Jondelius, Ulf; Hejnol, Andreas (3. februar 2016).
»Xenacoelomorpha is the sister group to Nephrozoa«
Nature
530
(7588): 89–93.
Bibcode
2016Natur.530...89C
doi
10.1038/nature16520
PMID
26842059
Arhivirano
iz spletišča dne 30. julija 2022
. Pridobljeno 21. februarja 2022
Kapli, Paschalia; Natsidis, Paschalis; Leite, Daniel J.; Fursman, Maximilian; Jeffrie, Nadia; Rahman, Imran A.; Philippe, Hervé; Copley, Richard R.; Telford, Maximilian J. (19. marec 2021).
»Lack of support for Deuterostomia prompts reinterpretation of the first Bilateria«
Science Advances
(12): eabe2741.
Bibcode
2021SciA....7.2741K
doi
10.1126/sciadv.abe2741
PMC
7978419
PMID
33741592
Valentine, James W. (Julij 1997).
»Cleavage patterns and the topology of the metazoan tree of life«
PNAS
94
(15): 8001–8005.
Bibcode
1997PNAS...94.8001V
doi
10.1073/pnas.94.15.8001
PMC
21545
PMID
9223303
Peters, Kenneth E.; Walters, Clifford C.; Moldowan, J. Michael (2005).
The Biomarker Guide: Biomarkers and isotopes in petroleum systems and Earth history
. Zv.
2. Cambridge University Press. str.
717.
ISBN
978-0-521-83762-0
Hejnol, A.; Martindale, M. Q. (2009). »The mouth, the anus, and the blastopore – open questions about questionable openings«. V Telford (ur.).
Animal Evolution – Genomes, Fossils, and Trees
. Oxford University Press. str.
33–40.
ISBN
978-0-19-957030-0
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 28. oktobra 2018
. Pridobljeno 1. marca 2018
Hyde, Kenneth (2004).
Zoology: An Inside View of Animals
Kendall Hunt
. str.
345
ISBN
978-0-7575-0997-1
Alcamo, Edward (1998).
Biology Coloring Workbook
The Princeton Review
. str.
220.
ISBN
978-0-679-77884-4
Holmes, Thom (2008).
The First Vertebrates
. Infobase. str.
64
ISBN
978-0-8160-5958-4
Rice, Stanley A. (2007).
Encyclopedia of evolution
. Infobase. str.
75
ISBN
978-0-8160-5515-9
Tobin, Allan J.; Dusheck, Jennie (2005).
Asking about life
. Cengage. str.
497.
ISBN
978-0-534-40653-0
Simakov, Oleg; Kawashima, Takeshi; Marlétaz, Ferdinand; Jenkins, Jerry; Koyanagi, Ryo; in
sod. (26. november 2015).
»Hemichordate genomes and deuterostome origins«
Nature
527
(7579): 459–465.
Bibcode
2015Natur.527..459S
doi
10.1038/nature16150
PMC
4729200
PMID
26580012
Dawkins, Richard
(2005).
The Ancestor's Tale: A Pilgrimage to the Dawn of Evolution
Houghton Mifflin Harcourt
. str.
381
ISBN
978-0-618-61916-0
Prewitt, Nancy L.; Underwood, Larry S.; Surver, William (2003).
BioInquiry: making connections in biology
. John Wiley. str.
289
ISBN
978-0-471-20228-8
Shankland, M.; Seaver, E.C. (2000).
»Evolution of the bilaterian body plan: What have we learned from annelids?«
Proceedings of the National Academy of Sciences
97
(9): 4434–4437.
Bibcode
2000PNAS...97.4434S
doi
10.1073/pnas.97.9.4434
JSTOR
122407
PMC
34316
PMID
10781038
Gould, Stephen Jay
(2011).
The Lying Stones of Marrakech
. Harvard University Press. str.
130–134.
ISBN
978-0-674-06167-5
Leroi, Armand Marie
(2014).
The Lagoon: How Aristotle Invented Science
. Bloomsbury. str.
111
–119, 270–271.
ISBN
978-1-4088-3622-4
Linnaeus, Carl
(1758).
Systema naturae per regna tria naturae :secundum classes, ordines, genera, species, cum characteribus, differentiis, synonymis, locis
The System of Nature through the Three Kingdoms of Nature
(v latinščini) (
10th
izd.). Holmiae (Laurentii Salvii). Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 10. oktobra 2008
. Pridobljeno 22. septembra 2008
»Espèce de«
Reverso dictionnnaire
(v francoščini in angleščini).
Arhivirano
iz spletišča dne 28. julija 2013
. Pridobljeno 1. marca 2018
Gould, Stephen Jay
(2011).
The Lying Stones of Marrakech
. Harvard University Press. str.
130–134.
ISBN
978-0-674-06167-5
de Wit, Hendrik C. D. (1994).
Histoire du développement de la biologie
(v francoščini). Zv.
III. Presses polytechniques et universitaires Romandes. str.
94–96.
ISBN
978-2-88074-264-5
Valentine, James W. (2004).
On the Origin of Phyla
. University of Chicago Press. str.
7–8.
ISBN
978-0-226-84548-7
Haeckel, Ernst
(1874).
Anthropogenie oder Entwickelungsgeschichte des menschen
Anthropogeny or the Development story of Humans
(v nemščini). W. Engelmann. str.
202.
Valentine, James W. (2004).
On the Origin of Phyla
. University of Chicago Press. str.
7–8.
ISBN
978-0-226-84548-7
Hutchins, Michael (2003).
Grzimek's Animal Life Encyclopedia
(2nd
izd.). Gale. str.
ISBN
978-0-7876-5777-2
»Jovan Hadži«
www.sazu.si
(v angleščini)
. Pridobljeno 24. februarja 2025
Carter G.S. (1954).
»On Hadži's Interpretations of Animal Phylogeny«
Systematic Zoology
(4): 163–173.
»Fisheries and Aquaculture«
Food and Agriculture Organization
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 19. maja 2009
. Pridobljeno 8. julija 2016
»Graphic detail Charts, maps and infographics. Counting chickens«
The Economist
. 27. julij 2011. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 15. julija 2016
. Pridobljeno 23. junija 2016
Helfman, Gene S. (2007).
Fish Conservation: A Guide to Understanding and Restoring Global Aquatic Biodiversity and Fishery Resources
. Island. str.
11
ISBN
978-1-59726-760-1
»World Review of Fisheries and Aquaculture«
(PDF)
. FAO. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 28. avgusta 2015
. Pridobljeno 13. avgusta 2015
Eggleton, Paul (17. oktober 2020).
»The State of the World's Insects«
Annual Review of Environment and Resources
45
(1): 61–82.
doi
10.1146/annurev-environ-012420-050035
»Shellfish climbs up the popularity ladder«
Seafood Business
. Januar 2002. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 5. novembra 2012
. Pridobljeno 8. julija 2016
»Western honeybee«
Encyclopædia Britannica
. 17. september 2024
. Pridobljeno 20. oktobra 2024
»Graphic detail Charts, maps and infographics. Counting chickens«
The Economist
. 27. julij 2011. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 15. julija 2016
. Pridobljeno 23. junija 2016
»Breeds of Cattle at Cattle Today«
. Cattle-today.com. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 15. julija 2011
. Pridobljeno 15. oktobra 2013
Lukefahr, S. D.; Cheeke, P. R.
»Rabbit project development strategies in subsistence farming systems«
Food and Agriculture Organization
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 6. maja 2016
. Pridobljeno 23. junija 2016
»Ancient fabrics, high-tech geotextiles«
. Natural Fibres. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 20. julija 2016
. Pridobljeno 8. julija 2016
»Cochineal and Carmine«.
Major colourants and dyestuffs, mainly produced in horticultural systems
. FAO. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 6. marca 2018
. Pridobljeno 16. junija 2015
»Guidance for Industry: Cochineal Extract and Carmine«
. FDA. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 13. julija 2016
. Pridobljeno 6. julija 2016
»How Shellac Is Manufactured«
The Mail
. Adelaide. 18. december 1937. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 30. julija 2022
. Pridobljeno 17. julija 2015
Pearnchob, N.; Siepmann, J.; Bodmeier, R. (2003). »Pharmaceutical applications of shellac: moisture-protective and taste-masking coatings and extended-release matrix tablets«.
Drug Development and Industrial Pharmacy
29
(8): 925–938.
doi
10.1081/ddc-120024188
PMID
14570313
Barber, E. J. W. (1991).
Prehistoric Textiles
. Princeton University Press. str.
230
–231.
ISBN
978-0-691-00224-8
Munro, John H. (2003). »Medieval Woollens: Textiles, Technology, and Organisation«. V Jenkins (ur.).
The Cambridge History of Western Textiles
. Cambridge University Press. str.
214
–215.
ISBN
978-0-521-34107-3
Pond, Wilson G. (2004).
Encyclopedia of Animal Science
. CRC Press. str.
248–250.
ISBN
978-0-8247-5496-9
. Pridobljeno 22. februarja 2018
»Genetics Research«
. Animal Health Trust. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 12. decembra 2017
. Pridobljeno 24. junija 2016
»Drug Development«
. Animal Research.info. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 8. junija 2016
. Pridobljeno 24. junija 2016
»Animal Experimentation«
. BBC. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 1. julija 2016
. Pridobljeno 8. julija 2016
»EU statistics show decline in animal research numbers«
. Speaking of Research. 2013. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 6. oktobra 2017
. Pridobljeno 24. januarja 2016
»Vaccines and animal cell technology«
. Animal Cell Technology Industrial Platform. 10. junij 2013. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 13. julija 2016
. Pridobljeno 9. julija 2016
»Medicines by Design«
. National Institute of Health. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 4. junija 2016
. Pridobljeno 9. julija 2016
Fergus, Charles (2002).
Gun Dog Breeds, A Guide to Spaniels, Retrievers, and Pointing Dogs
. The Lyons Press.
ISBN
978-1-58574-618-7
»History of Falconry«
. The Falconry Centre. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 29. maja 2016
. Pridobljeno 22. aprila 2016
King, Richard J. (2013).
The Devil's Cormorant: A Natural History
. University of New Hampshire Press. str.
9.
ISBN
978-1-61168-225-0
»Dendrobatidae«
. AmphibiaWeb. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 10. avgusta 2011
. Pridobljeno 10. oktobra 2008
Heying, H. (2003).
»Dendrobatidae«
. Animal Diversity Web. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 12. februarja 2011
. Pridobljeno 9. julija 2016
»Other bugs«
. Keeping Insects. 18. februar 2011. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 7. julija 2016
. Pridobljeno 8. julija 2016
Kaplan, Melissa.
»So, you think you want a reptile?«
. Anapsid.org. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 3. julija 2016
. Pridobljeno 8. julija 2016
»Pet Birds«
. PDSA. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 7. julija 2016
. Pridobljeno 8. julija 2016
»Animals in Healthcare Facilities«
(PDF)
. 2012. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 4. marca 2016.
The Humane Society of the United States.
»U.S. Pet Ownership Statistics«
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 7. aprila 2012
. Pridobljeno 27. aprila 2012
»U.S. Rabbit Industry profile«
(PDF)
United States Department of Agriculture
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
(PDF)
dne 20. oktobra 2013
. Pridobljeno 10. julija 2013
Plous, S. (1993).
»The Role of Animals in Human Society«
Journal of Social Issues
49
(1): 1–9.
doi
10.1111/j.1540-4560.1993.tb00906.x
Hummel, Richard (1994).
Hunting and Fishing for Sport: Commerce, Controversy, Popular Culture
. Popular Press.
ISBN
978-0-87972-646-1
Lau, Theodora (2005).
The Handbook of Chinese Horoscopes
. Souvenir. str.
–8, 30–35, 60–64, 88–94, 118–124, 148–153, 178–184, 208–213, 238–244, 270–278, 306–312, 338–344.
Tester, S. Jim (1987).
A History of Western Astrology
. Boydell & Brewer. str.
31–33 and passim.
ISBN
978-0-85115-446-6
Hearn, Lafcadio
(1904).
Kwaidan: Stories and Studies of Strange Things
. Dover.
ISBN
978-0-486-21901-1
De Jaucourt, Louis (Januar 2011).
»Butterfly«
Encyclopedia of Diderot and d'Alembert
Arhivirano
iz spletišča dne 11. avgusta 2016
. Pridobljeno 16. decembra 2023
Hutchins, M., Arthur V. Evans, Rosser W. Garrison and Neil Schlager (Eds) (2003),
Grzimek's Animal Life Encyclopedia
, 2nd edition.
Jones, Jonathan (27. junij 2014).
»The top 10 animal portraits in art«
The Guardian
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 18. maja 2016
. Pridobljeno 24. junija 2016
Paterson, Jennifer (29. oktober 2013).
»Animals in Film and Media«
Oxford Bibliographies
doi
10.1093/obo/9780199791286-0044
Arhivirano
iz spletišča dne 14. junija 2016
. Pridobljeno 24. junija 2016
Hearn, Lafcadio
(1904).
Kwaidan: Stories and Studies of Strange Things
. Dover.
ISBN
978-0-486-21901-1
»Deer«
Trees for Life
. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 14. junija 2016
. Pridobljeno 23. junija 2016
Ben-Tor, Daphna (1989).
Scarabs, A Reflection of Ancient Egypt
. Jerusalem: Israel Museum. str.
8.
ISBN
978-965-278-083-6
Biswas, Soutik (15. oktober 2015).
»Why the humble cow is India's most polarising animal«
. BBC. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 22. novembra 2016
. Pridobljeno 9. julija 2016
van Gulik, Robert Hans.
Hayagrīva: The Mantrayānic Aspect of Horse-cult in China and Japan
. Brill Archive. str.
9.
Grainger, Richard (24. junij 2012).
»Lion Depiction across Ancient and Modern Religions«
. Alert. Arhivirano iz
prvotnega spletišča
dne 23. septembra 2016
. Pridobljeno 6. julija 2016
Read, Kay Almere; Gonzalez, Jason J. (2000).
Mesoamerican Mythology
Oxford University Press
. str.
132–134.
Wunn, Ina (Januar 2000). »Beginning of Religion«.
Numen
47
(4): 417–452.
doi
10.1163/156852700511612
McCone, Kim R. (1987). »Hund, Wolf, und Krieger bei den Indogermanen«. V Meid, W. (ur.).
Studien zum indogermanischen Wortschatz
(v nemščini). Innsbruck: Institut für Sprachwissenschaft der Universität Innsbruck. str.
101–154.
Glej tudi
uredi
uredi kodo
Avtotiza
Zunanje povezave
uredi
uredi kodo
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi:
Živali
Tree of Life Project
Arhivirano
12 June 2011 na
Wayback Machine
Animal Diversity Web
University of Michigan
's database of animals
Wildscreen Arkive
– multimedia database of endangered/protected species
Klasifikacija
evkariontov
(Eukaryote)
Domena
Archaea
Bacteria
Eukaryota
(glavne skupine
Excavata
Diaphoretickes
Hacrobia
Cryptista
Rhizaria
Alveolata
Stramenopiles
Rastline
Amorphea
Amoebozoa
Opisthokonta
Živali
Fungi
Mesomycetozoea
Amorphea
Amoebozoa
Discosea
Tubulinea
Eumycetozoa
Variosea
Archamoebea
Cutosea
Obazoa
Apusomonadida
Breviatea
Opisthokonta
Holomycota
Rotosphaerida
Fungi
Holozoa
Tunicaraptor
Bicellum
Ichthyosporea
Pluriformea
Filozoa
Filasterea
Choanozoa
Choanoflagellate
Animalia
Diaphoretickes
Provora
Haptista
Centroplasthelida
Haptophyta
TSAR
Telonemia
SAR
Rhizaria
Cercozoa
Endomyxa
Foraminifera
Radiolaria
Alveolata
Colponemida
Ciliophora
Myzozoa
Apicomplexa
Chrompodellida
Dinoflagellate
Perkinsozoa
Stramenopiles
Platysulcus
Bigyra
Bicosoecea
Placidozoa
Sagenista
Gyrista
Developea
Pirsoniales
Hyphochytriomycetes
Ochrophyta
Oomycetes
Actinophryida
CAM
Pancryptista
Microheliella
Cryptista
Palpitomonas
Cryptophyta
Archaeplastida
Glaucophyta
Picozoa
Rhodelphidia
Rhodophyta
Viridiplantae
Rastline
sensu lato
Prasinodermophyta
Chlorophyta
Streptophyta
Chlorokybus
Mesostigma
Klebsormidiophyceae
Charophyceae
Coleochaetophyceae
Zygnematophyceae
Embryophyta
Excavata
Discoba
Jakobida
Tsukubamonas
Discicristata
Heterolobosea
Euglenozoa
Metamonada
Barthelona
Anaeramoebae
Anaeromonada
Fornicata
Parabasalia
Malawimonada
Malawimonadidae
Imasidae
Incertae sedis
Acritarchs
Grypania
Gunflint microbiota
Chitinozoan
Meteora sporadica
Hemimastigophora
Spironematellidae
Paramastigidae
Ancyromonadida
Ancyromonadidae
Planomonadidae
CRuMs
Collodictyonidae
Mantamonadida
Rigifilida
¹tradicionalna
kraljestva
, izključena iz
protistov
parafiletske
skupine
krepko
označuje skupine z več kot 1.000 vrstami
Življenje
, necelične oblike življenja in primerljive organske strukture
Celične oblike življenja
Prokarionti
Arheje
Bakterije
Evkarionti
Živali
Glive
Rastline
Protisti
Necelične oblike življenja (
virusi
Bakteriofagi
Parvovirusi
Adenovirusi
Herpesvirusi
Togavirusi
Koronavirusi
Papovavirusi
Poksivirusi
Pikornavirusi
Reovirusi
Miksovirusi
Paramiksovirusi
Rabdovirusi
Primerljive organske strukture
Prion
Plazmid
Kozmid
Transpozon
Tandemska ponovitev
Ribocim
Pracelica
Koacervat
Rakava celica
Zadnji univerzalni skupni prednik (LUCA)
Identifikatorji taksona
Animalia
Wd
Q729
Wikivrste
Animalia
ADW
Animalia
AFD
Animalia
CoL
EoL
EPPO
1ANIMK
Fauna Europaea
Fauna Europaea (new)
dada6f44-b7b5-4c0a-9f32-980f54b02c36
GBIF
iNaturalist
ITIS
202423
Lygaeoidea Species File (new):
936783
MilliBase
NBN
NBNSYS0100001342
NZOR:
f38e12bf-0be7-4f13-b739-e2bc1b763ae0
Paleobiology Database
325038
WoRMS
ZooBank
0EA9A33B-6B31-4551-B4E2-A772AAF96231
Spletne zbirke normativne kontrole
Mednarodno
GND
Nacionalno
ZDA
Francija
podatki BnF
Japonska
Republika Češka
Izrael
Drugo
NARA
İslâm Ansiklopedisi
Yale LUX
Pridobljeno iz »
Kategorije
Živali
Zoologija
Taksoni, opisani leta 1758
Kraljestva (biologija)
Skrite kategorije:
Članki z 'species' mikroformati
Članki, ki vsebujejo starogrško (do 1453) besedilo
Strani s čarobnimi povezavami ISBN
CS1: dolga vrednost volume
Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma
Napake CS1: PMC
Napake CS1: S2CID
Članki, ki vsebujejo francosko besedilo
Viri CS1 v francoščini (fr)
Viri CS1 v angleščini (en)
Viri CS1 v latinščini (la)
Viri CS1 v nemščini (de)
Povezava na kategorijo Zbirke je v Wikipodatkih
Predloga Webarchive z wayback linki
Živali
Dodaj temo